Hkrati z novo ekipo je prišla tudi nova zmaga... končno! Zmaga po 15 mesečni suši. In čez štiri dni še ena. Dve zmagi v petih dneh. Na dirko sem odšel predvsem z željo, da se kot novinec v ekipi dokažem, si pridobim zaupanje ekipe in da se vodstvu kluba na nek način oddolžim za plačano odškodnino ob prestopu iz prejšnje ekipe. Zato je bilo veselje in olajšanje še toliko večje, kajti vedel sem, da sem svoje delo dobro opravil in se znebil pritiskov.

Prva dirka letošnje sezone - Dirka po Kubi. 13 dni, 15 etap, 1791 km, vročina, slabe ceste. Dirka po Kubi je za Kubance kot pravi praznik, saj mednarodnih tekmovanj skoraj ne poznajo. Zato se v času dirke tako staro kot mlado zbere ob cestah, kjer navijajo za svoje junake. Že v prvih kilometrih dirke na 20 kilometerskem vzponu iz Baracoe sem dojel, da dirka ne bo lahka in da nismo prišli na dopust, kot so mislili nekateri. Kubanski, mehiški in venezuelski kolesarji so začeli brezglavo napadati, kot da je čez 10 km cilj! Jasno, kolesarska sezona v Srednji Ameriki je na vrhuncu. Spoznal sem, da so tudi temnopolti kolesarji lahko zelo močni in zelo motivirani, čeprav vsi nimajo karbonskih koles in vrhunske opreme.

No, po 15 dneh Kube, pa smo prisli tudi do Olivera Dragojevica. Dule je iz kovcka potegnil CD in ga dal tem pilotom avtobusa. Ne dvomim, da tudi njim pase po vsem tem casu ena druga muzika, kot pa zmeraj ena in ista.

Sicer si pa nisem mislil, da bom kdaj to rekel, ampak po tolkem casu je tudi slovenska cokolada, cokolada. Nekaj dni nazaj smo bili v Sancti Spíritusu, kjer smo doziveli popoln elektricni mrk. Celo mesto je ugasnilo.

Joj sem bil jezen. Ze itak ves moker zaradi dezja, setam po mestu in iscem internet. 100 krat vprasam ljudi na ulici, "dónde está Telepunto?", in seveda vsak te posilja po svoje, a na koncu ga le najdem.

Se cakam enega da gre dol in pol se konektam. Zacenjam postopek in - TEMA! Joooj! Vso mesto ugasne. Se s Srecom peljeva proti nasemu hotelu in ugibava ali ima nas hotel generator ali ne. Prideva do hotela in tema. Sicer vecerja ob svecah niti ni bila tako slaba.

Nekaj dni nazaj je hotel Sreč na letališče po kovcek od Kvasca. Ravno ko se je hotel odpeljati na letališče, so od tam pripeljali kovcek. Bil je nekje v Frankfurtu. Kvascu se zdaj vse smeji. Sicer pa da se da preživeti, brez kovčka bo znal najbolje povedati prav on. Vsak mu je nekaj posodil in fant je normalno funkcioniral.

Prav zanimivo in zabavno ga je bilo poslušati, ko ga je oprl. "Milen Kitič, ti si tu. Gleeej, moje papace. A vidi to, sve proteine su mi razturili", zraven pa smeh. Sicer pa bi se o temu našemu Kvascu dalo knjigo napisati. Ravno prej, ko smo imeli z avtobusom transfer na start, sem poslušal, kako se je na semaforju vanj zaletel konj. Unglaublich. Polno je takih prigod, saj je to tukaj povsem drug svet. Sicer pa, živemu človeku se vse zgodi.

Prejsnič sem zapisal, da gremo novim zmagam naproti in naši fantje so to vzeli čisto zares. In prav je tako. Tukaj na našem terenu je tako, da Perutnina dirka proti ostalemu svetu. Vceraj je 40 kubancev vleklo za rumeno majico, potem so pa jim naši dali lekcijo na veter in razturili grupo na pafaktorje. Kocjan pa zmagal.

Ko gredo kolesarji na start, se z Duletom (našim maserjem op.p.) vsedeva na avtobus in naju čaka pot do naslednjega hotela. To je vožnja "a la Ko to tamo peva ". Saj vem, da 150 km ni mačji kašelj peljati, ampak, da se dva šoferja menjavata na taki razdalji pa je že pretiravanje. Pa kar ustavimo se in stojimo po 10 minut.

Brez veze. Smo tako počasi potovali, da sem se že bal, da bodo kolesarji prej na cilju 200km dolge etape, kot pa midva z Duletom v hotelu Guanacayabo. No smo vseeno prispeli in z Duletom s svetlobno hitrostjo razmečema kovčke po sobah. Nato sva šla vsak po svoje, on se pripravljati za masažo jaz pa na cilj, ki je bil oddaljen cca. 4 km od hotela. Sem se peljal kar z anti-doping komisarko :).

Nekaj od vas, ki berete tale blog in spremljate Perutninarje na tej dirkI, se na veliko sprasujete zakaj nismo ažurni? Jaz pa vas sprašujem, kako bi bili? Kot sem ze v enem prejšnih blogov napisal, da se samo z Božjo pomočjo ne da posiljati mailov. Z veseljem bi dal 5 EUR da bi dobil uro interneta, ampak pač ni…  Smo na Kubi, kjer 98,9% ljudi živi se v času izpred 20 let.

Velika večina teh pa še več kot 20 let nazaj. OK, številke sem si sicer zdaj izmislil, ampak niso daleč od resnice. Sem mislil, da sem v Baracoi že vse videl, ampak Guantanamo pa je adijo pamet. V tem mestu je pa res vse tako "#$"#%"%&", da kar res ni res. Tistemu, ki bo tale blog objavljal, kot avtor dovolim, da ga slovnicno popravi brez grdih besed, ampak jaz enostavno nisem najdel druge besede. Živijo v iz lesa skupaj zbitih barakah. Saj betona tudi ne manjka. Še bolj pridejo do izraza večer, ko pade noč in te barake med palmami opaziš kako slabo so skupaj zbite.

Po dveh letih se spet vrnemo v to magično mesto. Sreč pove, da ga ni mesta na tem svetu enakega Baracoi, pa lahko mirno priznamo, da je že videl nekaj sveta. Vsi tisti, ki so že bili na Kubi, pa niso bili v Baracoi, se niso doživeli pravega utripa Kube. Tukaj se čas ustavi. Majhno mesto, v katerem bi se dva avtomobila težko zaletela, saj so tukaj večinoma prevozna sredstva rikše, konjska vprega in zelo stari, polno nabasani avtobusi.

Tu in tam pa kakšen avtomobil. Že podnevi je živahno, ko se na ulice zgrnejo vsi, ki poskusajo kaj iztržiti od maloštevilnih turistov. Večer se pa mesto spremeni v eno najbolj zanimivih, kar jih je. Lokalni glasbeniki stopijo na sceno in iz njihovih instrumentov ter glasilk prihajajo čudovite melodije in pesmi.

Baracoa - Pozdravljeni vsi tisti, ki berete blog in spremljate kolesarje Perutnine Ptuj. Kot veste, smo se preko luže podali nabirati tekmovalne kilometre, ki so odlična popotnica za nadaljno sezono. V to nadvse zanimivo in nepredvidljivo državo je polovica od ekipe pripotovali ze tretjič (Glivar, Pihler, Mahorič, Stare, Kvasina), nekateri smo tukaj drugič (Kovačič, Rogina, Kelner), za novinca v ekipi (Kocjan in Koren) pa je to popolnoma drug svet.

Dan takoj po predstavitvi ekipe smo zjutraj ob pol štirih startali izpred kluba, saj je bilo na letališču v Zagrebu potrebno zrihtati in predati vso opremo, kar je potekalo brez kakrsnihkoli zapletov. Let do Frankfurta je bil kratek, zato pa je bil kasneje toliko daljši. Skoraj polnih dvanajst ur letenja do Varadera. Stopili smo iz letala in občutili 25 stopinj celzija. Sledila je stroga carinska kontrola, katero smo uspešno prestali. Na drugi strani carine nas je čakal "John de Cuba".

Dva tedna v kolesarskem raju sta minila kot bi mignil. Po tistem prostem dnevu, kjer sem ostal v prejšnjem prispevku, sta sledila še dva podobna ciklusa treningov. Ob takih pogojih so lahko treningi dolgi in intenzivni, zato je tudi napredek v tem delu sezne zelo hiter. Dolge klance smo premagovali veliko lažje in pripravljenost se je iz dneva v dan izboljševala.