Zadnjič ko je zmagal Koren, sem tudi jaz dosegel osebno zmago, saj sem dve minuti preden je priletel Koren z dvignjenimi rokami, prispel na cilj. 3km do cilja smo imeli hotel in nikakor nisem mogel priti na cilj, saj je bila cesta popolnoma zaprta. Kot kup nesreče stojim ob cesti in čakam, če bo kdo priletel mimo, da ga ustavim. Se že skoraj sprijaznim, da pač ne bom na cilju, ko prileti mimo policaj na motorju. Z Duletom ga ustavima in začnema nekaj palamudit, če me pelje na cilj, a je imel samo en sedež. Nato se par minut pred grupo pripelje 6 motoristov in en mojster mi ustavi, me zapelje do ciljne crte. Koren je zmagal, jaz pa tudi.

Sicer si pa dirko vsakodnevno ogleda več 10 tisoč ljudi. V vsakem mestu in vasi so v času dirke vsi zunaj, mahajo z rdečo - modrimi zastavami in trakovi ter seveda navijajo za svoje.

Eden redkih pokroviteljev dirke pa je Castrol. Če odvzamemo zadnjo črko, nam je vsem kristalno jasno (CASTRO), kdo je sponzor.

No tudi danes sem imel podobno avanturo kot zadnjič, da sem prisel do cilja. Tam kje se zavije za Hotel je 7 kmpred ciljem in tam sem izstopil iz avtobusa, ter se peš podal proti cilju. Stopam, maham noben ne ustavi. Ali so bili polni avtomobili ali polni avtobusi. Naletim na enega strica s kočijo. Ga ustavljam, pa mi je rekel, da se kao samo tam nekje ustavi - ga ni bilo več nazaj. Nadaljujem peš. Saj bi bilo vse OK, če ne bi bilo počasi začel padati dež. Naredil sem cca3 km, nikjer nobene strehe. Sred polja. Prileti mimo en moder Polo, avto organizatorja. Maham, samo švigne mimo mene. Po kaksnih 300 m se ustavi in obrne. Samo smejal sem se. Pobrali so me in me peljali do cilja. Ko sem že bil moker, je prenehalo dezevati. Ravno ko so šli kolesarji v zadnji krog, se je spet vsipal dež. Se bolj moker... Kocjan pa za dlako drugi. 

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.