Baracoa - Pozdravljeni vsi tisti, ki berete blog in spremljate kolesarje Perutnine Ptuj. Kot veste, smo se preko luže podali nabirati tekmovalne kilometre, ki so odlična popotnica za nadaljno sezono. V to nadvse zanimivo in nepredvidljivo državo je polovica od ekipe pripotovali ze tretjič (Glivar, Pihler, Mahorič, Stare, Kvasina), nekateri smo tukaj drugič (Kovačič, Rogina, Kelner), za novinca v ekipi (Kocjan in Koren) pa je to popolnoma drug svet. To je močan gospod, ki ga je vsako leto več in ki skrbi za tuje ekipe. Pozdravili smo se in s strahospoštovanjem gledali trak po katerem se pripelje prtljaga. En kovček, dva, trije.... Le Matija Kvasina je se čakal svojega. Potem so začela prihajati kolesa. Na naše veliko veselje so bila vsa, a Kvasina je se zmeraj ob tekocem traku čakal svoj kovček. Zaman. Izgubili so ga. Medtem ko je on urejeval prijavo izgubljene prtljage, nas je zunaj ze čakal avtobus, kateri nas je kasneje odpeljal na obrobje Havane v hotel "Panamerican", ki je v blizini olimpijskega stadiona. Po slabih 24 urah odkar smo startali od doma smo bili nastanjeni v hotelu na drugi strani sveta.
Sledila je noč in prepotreben spanec. Zjutraj zajtrk potem pa sestavljanje koles in trening. Počasi smo se začeli privajati na šest ur časovne razlike in tako smo drug dan (soboto) ponovili vajo, le, da je tokrat bilo potrebno spet spakirati kolesa v kovcke. Ob 11 zvečer so prišli po kolesa, ki so jih z enim letom prej spravili do Guantanama. Zjutraj pa smo v za kolesi nameravali odleteti vsi ostali, a se je jutranji let spremenil v poldanski, saj smo kar pet ur preživeli na letališču. Koncno poletimo in po dobri uri in pol s propelerjem tudi varno pristanemo. V Guantanamo.
Ko k sreči dobimo vso prtljago, nas v spremstvu policije (sirene in lučke) z avtobusom najprej odpeljejo na kosilo v Hotel Guantanamo in potem naprej v 150 km oddaljeno Baracoo. Pot v Baracoo bi lahko poimenoval tole vožnjo, je zmeraj nekaj posebnega, saj so šele leta 1960 tole odmaknjeno mesto povezali s preostalim delom Kube. Že to, da na sosednjem sedežu avtobusa sedi olimpijska zmagovalka v metu kopja iz Moskve, kubanka Caridad Colon ter vožnja skozi pragozd postaja zanimiva in razburljiva. Da ne govorimo niti o vznemirjenju, ko smo se peljali mimo ameriškega vojaškega oporišča - Guantanamo. Vse to in se več ostajajo razlogi zakaj je Kuba res nekaj posebnega.
Ob sedmi uri zvečer smo po dolgih 13 urah le prispeli v hotel Puerto Santo katerega smo imeli nad pristaniščem v katerega je nekoč priplul Columb, se nastanili, povečerjali in šli spat.
