No, po 15 dneh Kube, pa smo prisli tudi do Olivera Dragojevica. Dule je iz kovcka potegnil CD in ga dal tem pilotom avtobusa. Ne dvomim, da tudi njim pase po vsem tem casu ena druga muzika, kot pa zmeraj ena in ista. Sledili so dnevi Cienfuegusa in Santa Clare, ki se pa izpred dveh let niso glih spremenili. Restavracija v 10 nadstropju hotela Villa Santa Clara in zjutraj zajtrk, ko gledas skozi okno in nekje dalec dalec stran se sonce pripravlja na vzhod. Soba pa tako majhna, da se se obrnit ne mores, kaj sele da bi se normalno stusiral.
Ce je bilo v Santa Clari tako, potem je bil naslednji dan Varadero, povsem druga pesem. To je turisticno najbolj razvit del Kube. Na nekaj kilometrih je na desetine hotelov, restavracij in trgovin. Palme, golf igrisca, potocki, ciste pescene plaze. Vse za turiste. Kdor rece, da je bil na Kubi v Varaderu, je bil v Varaderu, saj tam ne dozivis pravega utripa Kube. Definitivno pa po tolkem casu pase tudi kaki normalen hotel.
Danes smo startali v Matanzasu, kjer so spanci pustili svoj veliki krvavi madez, saj matanzas pomeni pokol. Cilj etape pa je bil v San Antonio de los Baños. Prispemo v isti hotel, kot pred dvema letoma, ista etapa. Glede na to, da je bila etapa kratka, sem se kar odpravil peske proti cilju v upanju, da bom ze dobil koga, ki bi me peljal, saj je bilo iz hotela kar 4km do cilja. Pesacim po samotni cesti, katera je vodila samo do hotela in pridem na glavno cesto, katera pa je bila zaprta zaradi dirke. Kaj hitro mi je postalo jasno, da bom tezlo dobil koga, saj se niti kolesar ne sme peljati po cesti.
Propisi su propisi. Kakih 15min le prispem pred kolesarji. Se dovolj, da se pripravim in cakam na cilj. Ko zacnejo sirene pospeseno zavijati, takrat gre zares. E na dalec vidim dva kolesarja, en je belo-zelen... Poskusam fokusirati z ocesom, da bi ugotovil kdo je in vidim Mitjo. V zadnjih 300m se opravi s havancem in zmaga bolan s temperaturo. Jaz pa rafal v njega.
lpm
