Nedelja:
No, tole bo danes zgledalo kot neke vrste dnevnik. Spet zgodaj zjutraj se vstanemo da vse zadeve porihtamo in seveda, ker je hrana tukaj malo... hmmm, ne bom rekel cudna, prej drugacna, ima s seboj tudi cokolino, katerega nasi fantje zelo raqdi jemo. Zjutraj, ko z Duletom odpreva kombi, ki ga imamo, vzamema cokolino v roke in se zacneva smejati. Le zakaj? Cokolino je bil napihnjen kot balon. A to smo samo cakali, da ga raznese, da ga bomo lahko pobirali po tleh. K sreci, ga fantje kaj hitro pojedo. No, po dezevnem in relativno hladnem dnevu nadaljujemo pot do mesta ptic, Bird Island. Niti me ne sprasujte zakaj se mu tako rece. Prispemo v hotel, prevajalka zrihta sobe in z Duletom ze zacnema nositi kovcke v sobe. V drugo nadstropje. Pazi, nosit jih morava, ker liftov nimajo. Ce lahko povem samo za primerjavo, da ima najlazji kovcek 30 kilogramov. V vsako roko enega in gas.
Si lahko mislite kaksna koma sem. Ze zadnjic sem napisal, da se dihat ne smem, ker visina cloveka taqko utrudi, pol se pa 100x po stopnicah gor in dol, pa to nikoli praznih rok. Kakorkoli, vse zrihtamo. Gremo na cilj in cakamo kolesarje, da prispejo do cilja. Na dalec vidim nekaj zelenega. To je nas...Fajjjt. Dvigne roke in zmaga. Vsa cast, po celodnevnem begu, mu je le zneslo. Sledilo je veselje in evforija. Ko bi le videli te kitajce, vsi zmesani bolj kot mi. Lahko bi se reklo, da smo dosegki najvecjo zmago v zgodovini kluba. Ob vseh teh zmagah, na vseh kontinentih in delih sveta, ki jih dosegajo nasi fantje, se sprasujem... pa je bila to res taka prava zmaga. Taka ki velja za Horse Category. Da ni bila to spet ena balkanska dirka. So drzave kot so Kuba, Francija in Kitajska res Balkan? No, poznavalci tega sporta bodo ze vedeli. Smo pa na otoku ptic videli nekaj res izjemnega. Stopili smo v Budisticni samostan. Nam je majster odprl vrata, povabil noter in smo vsak prtisnili po neki euro. Dal nam je svecke da smo jih prizgali in tisto diseco palcko. To je bilo poduhovljeno dozivetje. In to je bilo to od nedelje.
Ponedeljek:
Zjutraj je sistem bolj ali manj vsak dan isti. Starti so zmeraj ob desetih, tako da se iz hotela v hotel bolj ali manj selimo vsak dan ob isti uri. Spet je bilo zelo hladno in dezevno vreme. Se peljemo in se peljemo tako pocasi, da si komaj kaj premikamo. Pa vprasam prevajalko, cemu tako pocasi, pa je rekla, da so jim posebej narocili, da je varnost na prvem mestu in smo nadaljevali pocasi. Aja, prevajalko imamo, te se nisem omenil. Revica je vsa prestrasena, pa se anglesko ne zna najbolje. Se pa trudi. In danes je vprasala ce imamo kaksne predloge za kuhinjo in kaj bi zeleli jesti,
pa sva z Duletom povedla cel kolesarski jedilnik, s katerim bi bilo 3/4 grupe zadovoljne. Rekla sva, da ne rabimo nic vec, kot en normaln snicl (piscancji ali puranji) na zaru in pa normalno kuhane spagete in navadno paradiznikovo polivko. Ce bo to prenesla naprej in ce nam to uspe, potem bom spet lahko sit, ker ko imas 1x prebavne motnje, pol si skoz lacen, kot jaz. Danes so nas namestili v cisto nov, pravkar odprt hotel. Pa ni vse zlato, kar se sveti. Ni tople vode, muh pa toliko, da je kar unglaublich. Zdaj pa letim pogledat, ce bo zrezek na zaru...
Cai ce!
Marčo